Page 37 - LaskiBilten_st88_NR

PORTRET

Portret – Vlado Marot

PREPLET KULTURE, ETNOLOGIJE IN HUMANITARNEGA DELA

»Bil sem zelo radoveden fant,« v eni Namesto v razred k Rdečemu križu všeč delo z ljudmi.« Pripoveduje, da je
povedi svoje otroštvo opiše Vlado Ma- že kot otrok rad hodil k starejšim kraja-
rot, letošnji prejemnik zlatega grba Ob- V prvem razredu je vedel, da želi pos- nom, ki so z njim delili svoje življenjske
čine Laško. Odraščal je na manjši kme- tati učitelj. Zavedal se je, da pot do pok- zgodbe, občasno pa je koga tudi ostrigel,
tiji v Šentrupertu v družbi dveh sester. lica ne bo lahka. Tudi iz okolice je občas- uredil frizuro ali pobarval lase. Tako se
Ob pogovoru hitro spoznamo, da je že no prejel namig, da bo šolanje težko in je po zaključku študija prijavil na razpis,
od nekdaj odličen organizator in da je da je uspeh skorajda nemogoč. »Kasne- bil izbran in začela se je njegova poklicna
delovne navade pridobil že zgodaj v živ- je sem razmišljal, kako so me želeli odvr- pot na Rdečem križu, ki traja že 38 let.
ljenju. Med drugim je v mladosti pri- niti od moje želje. Ampak se nisem pus- In čeprav ni delal kot učitelj, je stik s šo-
rejal filmske večere v Mali Brezi, v sre- til voditi in sem mogoče prav zaradi tega lami vseeno ohranil, a na nekoliko dru-
dnješolskih letih pa je po tem, ko je šola še bolj trmasto vztrajal pri svojih ambi- gačen način. Z organizacijo so po šolah
ukinila šolsko kuhinjo, s sošolci prevzel cijah,« razmišlja. Po zaključeni osnovni ustanavljali krožke Rdečega križa, prip-
vodenje le-te. Sogovornik nam je pripo- šoli se je vpisal na pedagoško gimnazijo, ravljali predavanja o vlogi in pomenu
vedoval o času odraščanja, delu na Rde- ki jo je zaključil z odliko, in se vpisal na organizacije, o krvodajalstvu in drugih
čem križu in sodelovanju v Etno odboru pedagoško akademijo. Z učitelji in pro- tematikah, povezanih z delovanjem Rde-
Možnar. fesorji je vzpostavil in z nekaterimi še do čega križa, do katerih so bili otroci vedno
danes ohranil zelo dobre odnose. Do njih zelo dovzetni.
je imel veliko spoštovanje, zato si pred Službene obveznosti mu danes vza-
njimi ni upal pokazati neznanja. »Zelo mejo precej prostega časa. Poleg rednega
rad sem spremljal predavanja, mi je pa dela, torej uradno odmerjenih osem ur v
dodatno obremenitev povzročalo prever- službi, jih še vsaj enkrat toliko opravi pro-
janje znanja. Groza me je bila, da bi me stovoljno. »Zjutraj ob 4.00 sem že v služ-
profesor vprašal in ne bi poznal odgovora. bi. Vmes grem za kratek čas domov, opra-
To bi bila zame katastrofa in si tega nisem vim kakšne malenkosti, si skuham kavo in
drznil in upal narediti, saj sem imel obču- grem nazaj v službo. Popoldne oz. zvečer
tek, da bom profesorja razočaral.« sem običajno ob 19.00 ali 20.00 še vedno
Čeprav je uspešno zaključil izobraže- v pisarni, ker drugače enostavno ne gre.
vanje in postal učitelj razrednega pouka, Če v zadnjem času kdaj pritisnem na za-
žal kot učitelj nikoli ni prestopil praga voro in za kakšen dan opustim prostovolj-
šolske učilnice. Splet okoliščin ga je na- no delo v službi, stvari zaostanejo, ker jih
mreč oddaljil od poklica, za katerega se ne uspem narediti v tekočem času.« Pra-
je izšolal. Službo pedagoga bi po vsej ver- vi, da na leto koristi največ 10 do 12 dni
jetnosti moral iskati izven laške občine, a dopusta in da ga večina ostane neizkori-
je bil zelo navezan na dom, hkrati pa se ščenega. A ko ima proste dni, ima najraje
Že od otroštva je izredno samostojen mu je ponudila služba na Rdečem križu, mir. »S tem si umirim dušo in se napolnim
in delaven. Precej zgodaj je poprijel za kjer je bil aktiven že od 3. razreda osnov- z energijo. Sicer si rad ogledam kak dogo-
delo, s katerim je zaslužil tudi za šolske ne šole, v srednji šoli pa je postal tudi taj- dek ali grem na koncert, ampak kakšen
potrebščine. Od 2. razreda dalje je kar nik krajevne organizacije v Šentrupertu. dan pa najraje dobesedno dam vse štiri od
osem let med poletnimi počitnicami v Ko je tako prišla priložnost za zaposlitev, sebe. Enostavno to potrebujem.« Skozi leta
Savinjski dolini obiral hmelj, kasneje je je v njej zaznal izziv. »Videl sem poseb- je njegova služba na Rdečem križu pos-
delal tudi v laški pivovarni, kjer je po- no poslanstvo, mesto, kjer bi lahko nare- tala način življenja, čemur je prilagodil
magal pri spravi ječmena. Z družino so dil kaj dobrega. Sicer mi je pa vedno bilo svoje in družinsko življenje. »Moje življe-
živeli skromno, pravi. Večina njihovega
dohodka je predstavljala prodaja mleka.
Na kmetiji, ki ni bila velika – raztezala
se je na približno 10 hektarjih visoko v
hribih, na zahtevnem terenu –, so imeli
okoli sedem glav živine, zato je nekaj de-
narja prinesla tudi prodaja, katere izmed
živali. Pojasnjuje, da se je v času njego-
vega odraščanja večina opravil še delala
ročno, bilo pa je tudi veliko medsebojne
pomoči med sovaščani. »Spomnim se oče-
ta, ki je šel k sosedu in ga cel teden ni bilo
domov, ker je pomagal pri mlatenju žita.
Čeprav je bilo doma težko, saj smo bili ot-
roci majhni, so starejši hodili solidarno-
stno pomagati sosedom.«

37