Page 54 - LaskiBilten_st97_NR
P. 54

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE

                            Zgodba, ki se dogaja na odru,
                            ni vse
                            (zakulisje nastanka muzikala
                            Vrnitev na otok)


                              Šole in druge izobraževalne ustano-
                            ve imajo ključno vlogo pri odkrivanju
                            talentov med učenci. Na žalost se po-
       gosto zgodi, da zaradi pomanjkanja časa, togosti šolskega sis-
       tema in drugih objektivnih dejavnikov, predvsem povezanih
       s finančnimi vprašanji, učitelji in drugi strokovni delavci ne
       prepoznajo in ne razvijajo vseh potencialov pri učencih, četu-
       di bi jih lahko. Zato smo na OŠ Antona Aškerca Rimske To-
       plice skupaj z ekipo mentorjev in učencev v letošnjem šolskem
       letu ustvarili zgodbo, ki dokazuje, da lahko z veliko dobre vo-
       lje, odrekanja ter potrpljenja vseh deležnikov, na odru ustva-
       rimo pravo čarovnijo.                                          »Čeprav smo s pripravami začeli že septembra, se mi zdi, da
         Že ob zaključku lanskega šolskega leta so k učiteljici Alenki   smo vse naredili v zadnjih dveh mesecih. Na začetku je bilo še vse
       pristopile takrat osmošolke                                  pusto, saj smo v učilnici le ponavljali besedilo in malo igrali, a ko
         Eva, Lana K, Zala B., Lana V., Lucija, Lara, Iris in Zala A.   smo dobili sceno, se je šele dobro začelo (Lana V).« Februarja smo
       z idejo, da bi v naslednjem šolskem letu na šoli izvedli muzi-  ob petkih popoldan pričeli z intenzivnimi vajami. Združiti vse
       kal. Navdušenje v njihovih očeh in močan interes sta bila tako   skupine učencev, ki so do takrat svoje vloge vadili posamično, v
       prepričljiva, da jih je v ideji podprla (in mimogrede to omenila   spodnji avli, je bil velik izziv. »Vsi smo bili sramežljivi in nam ni
       vodstvu šole). Ideja je pri dekletih med počitnicami zorela. Sno-  bilo prijetno igrati pred učitelji ali drugimi sošolci. A smo s časom
       vale so scenarij, se učile vloge, plesale in prepevale pesmi sku-  spoznali, da imamo super učitelje in da nas pred njimi ne rabi biti
       pine ABBA. Septembra se je začelo zares. Takšnega projekta na   sram. Vsako vajo je bilo bolj zabavno, čeprav se nam včasih ni več
       šoli še nismo izvedli, zato tudi nismo vedeli v kakšne razsežno-  ljubilo in nam je koncentracija padla (Lana V.).«
       sti in globine se podajamo. Ne učenci ne mentorji.             Velikokrat se je odvijala prava znanstvena fantastika in akcij-
         Dekleta so pri izbirnem predmetu Glasbeni projekt tedensko   ski prizori menjavanja scen, kako vse nastopajoče s kuliso vred
       vadile in pilile vloge. Kmalu je bilo jasno, da ni kandidatov za   razporediti po prostoru. Bilo je nekaj drame, a na srečo tudi zelo
       moške vloge. K sodelovanju so povabile kar svoje sošolce, ki so   veliko humornih vložkov, ki so nam pomagali zdržati, »če je le
       se sprva bolj ali manj uspešno otepali odgovornosti, kasneje pa   želja po ustvarjanju, delu in sodelovanju dovolj močna (Zala)«.
       so se redno priključili skupini. Na enak način smo k sodelova-  Vaje so postale prostor, kjer: »smo se družili, zabavali in se še bolj
       nju povabili band AART. Letošnjo zasedbo so sestavljali nas-  povezali, postali smo nerazdružljivi. Mislim, da se s sošolci - so-
       lednji inštrumenti: klaviature, bas kitara, bobni, trobenta in ba-  igralci razumemo odlično (Lan).« »Naučila sem se potrpežljivosti,
       riton. Zanje (učence in inštrumente) je bilo potrebno napisati   sodelovanja, in da je v slogi moč. Na vajah je bilo zelo zabavno,
       priredbe. To je hvaležno sprejel učitelj Blaž. Sproti je nastajal   veliko smeha, bilo je sproščeno (Lucija).« »Sprva sem pred »ta ve-
       scenarij. V muzikal se je vključil tudi MPZ Žarek, ki je na vajah   likimi« imel malo treme, ampak sem kmalu spoznal, da to sploh
       zbora usvajal pesmi skupine ABBA, hkrati pa se uril tudi v odr-  ni potrebno in smo bili vsi skupaj kot ena velika družina in kot
       ski igri in »ko je učiteljica povedala, da bomo sodelovali v muzi-  da se poznamo že od nekdaj. Družili smo se vsi, od najmlajših do
       kalu, se mi je zdelo zelo imenitno, čeprav sprva še nisem vedel, kaj   najstarejših. In vsi smo bili enako pomembni (Jakob V.).«
       to sploh pomeni. Slišalo pa se je zelo »fensi« (Jakob V.).« Bilo nas   Bližal se je 25. maj – premiera. Mimogrede so učenci sode-
       je vedno več, a tudi vedno več idej, kaj bi še lahko storili. Kore-  lovali na številnih ostalih prireditvah in tekmovanjih, vmes pri-
       ografija glavnih likov, stranskih likov, zbora, piljenje dialogov,   dno pridobivali ocene pri šolskih predmetih, hodili na treninge
       igra, glasba, scenografija, kostumi in ostali scenski pripomočki   in v glasbeno šolo, devetošolci so opravili malo maturo. Po ob-
       … Učiteljici Alenki in učitelju Blažu so se pridružile učiteljice   čini so medtem že obesili plakate, ki so vabili na predstavo.
       Ana, Anja E., Jasmina, Maja, Mateja, Monika in Patricija.      Zadnje  vaje smo opravili v Kulturnem  centru  Laško. Pred
                                                                    premiero smo trikrat izvedli predstavo za učence iz Osnovne
                                                                    šole Antona Aškerca in Osnovne šole Primoža Trubarja in PŠ
                                                                    Debro. Novo okolje, večji oder ter tonski tehniki, lučkarji, ki so
                                                                    na nas nameščali mikrofone, okoli nas postavljali kamere. Kot v
                                                                    filmu. Rahlo zmedeni smo gledali v križce na tleh, kam se mo-
                                                                    ramo postaviti, pod katerim kotom stoji postelja in koliko blizu
                                                                    roba odra je miza.
                                                                      V zaodrju smo lahko slišali, da se je dvorana pričela polniti.
                                                                    Vedeli smo, da je dvorana razprodana in da ni poti nazaj. »Prve
                                                                    minute nastopanja so najbolj stresne. Ko prvič pred Laškim sto-
                                                                    piš na oder in veš, da je vsa pozornost usmerjena proti tebi, te kar
                                                                    malo stisne. A kmalu pozabiš na to in se poglobiš v vlogo, takrat
                                                                    se čisto prepustiš igri. Od takrat naprej samo še uživaš (Lana V.).«
                                                                    In tako še 11. ter 17. junija. »Občutek, ko veš, da si dobro opravil
                                                                    je neverjeten. Res je lepo (Lana V).« »Po predstavah sem se srečal
                                                                    z nepozabnimi občutki, vsakič polna in v celoti razprodana dvo-


       54
   49   50   51   52   53   54   55   56   57   58   59