Page 41 - LaskiBilten_st97_NR

LITERARNI KOTIČEK

SPOR ZIME IN POMLADI
OTROŠTVO

Sta se dami tam sporekli,
Po cesti sem šla, ena drugi marsikaj sta rekli.
ko sem jih zagledala,
skupina otrok se je igrala, Pomlad Zimi je ukazovala,
veselo po dvorišču je skakala, da že čas je, da bi se pobrala.
da se razlegal je smeh do neba,
žogali so se, kotalkali, Zima pa trmasto je odgovorila,
se prepirali, protestirali da zaenkrat je pač še ne bo spodila.
in se spet in spet spoprijateljili,
se nikdar zares drug od drugega oddaljili … Tudi, če na koledarju piše,
Razprostiral se pred mano je svet preprost, kdaj se Zima zbriše,
iskren in hudobije prost, še vedno z Mrazom opletala bova okoli hiše.
vedela sem, da sem le slučajni gost,
saj let otroških nikdar več ne bom živela, Pomlad pa jezno je dodala,
vesela bom, jaz pa močno sonce bom poslala,
če se kdaj v igri pridružiti jim bom smela, da bo posijalo prav močno
saj rada bi spet za hipec vsaj in od Zime niti duha več ne bo.
čutila v srcu otroški direndaj,
ki ga nekoč pregnal iz mene je tolovaj, In bilo je res tako,
sedaj pa bi rada tiste trenutke nazaj, Zima se je pred žgočim soncem mogla umakniti,
ko je svet bil še raj. tja v tuje, daljne kraje iti.

Karmen Murovec Pri nas pa Pomlad je zaživela,

SKRIVALNICE zemljico je prav toplo segrela
in Zima zadnje je slovo vzela.
Vsak jaz ni pravi obraz,
nekateri so maske, ki padejo z nas, Marija Janc
nekateri le brezizrazni izraz,
drugi spet izpopolnjeni jaz.

Kako prepoznati pravi obraz? ŽITNI KLAS
Iščoč v množici ljudi se ga nikdar ne odkrije,
saj vsak neko svojo bitko bije Vprašanje si zastavim,
in si obraz v ruto ovije. katera roža je najlepša na tem svetu pravim.
S tem se zakrije in prikrije
resnične solze z lažnim nasmehom. Najlepša roža na tem svetu je,
Se pred drugimi skriva, seveda to žitno klasje je.
a se ne zaveda, da je to le uteha.
VSAKDAN Ko pogledam žitno polje, ki v vetru valovi,

Tisti, ki pred drugimi svoja čustva skriva, se mi zazdi kot bi valovalo morje.
Hodiš ob poti drugih, je sam zase največja umazanija.
da jih bodriš in podpiraš; Ali ni to ironija? Utrgam žitni klas, nežno ga poljubim
ko se blaten, utrujen ustaviš, in pomislim, ti kruh nam daš.
se nihče ne ozre po tebi. Iva Tušek
Kako nežen zlat si žitni klas,
Kot bergla si, ki se zabada v pesek, nam ljudem na zemlji si v okras.
gorjača, vzpenjajoča v breg,
objeta s potno roko tistih, Ko še v jutranji rosi sonce posije nate,
ki negotovo tavajo v svet; izgledaš kot bi oblekel nase same bisere zlate.

ko jim korak bo trdnejši postal O, žitni klas, človek zate življenje bi dal,
in jasno uzrta pot naprej, le kaj bi človek, če bi brez tebe ostal.
brez tebe vsak bo dalje znal …
O, žitni klas, ti daješ nam kruh za življenje,
S popotno palico in prašnimi podplati ti daješ nam vse, kar najlepšega je.
se znova boš odpravila v svet,
Foto: Boris Vrabec pomagat, kakor zna le mati. Štefanija Belej

Marija Lipovšek Schuller

41