Aškerc se je rodil 9. januarja 1856 kot prvi sin v kmečki družini v Globokem pri Rimskih Toplicah ali morda celo na Senožetih, kamor se je družina preselila in je pozneje tudi obiskoval šolo. Pri 21-ih letih je vstopil v bogoslovje in bil dve leti pozneje posvečen v duhovnika. Kot duhovnik je služboval v številnih krajih na Štajerskem: v Podsredi, Šmarju pri Jelšah, pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, v Vitanjah, v Sv. Marjeti, Mozirju, Škalah pri Velenju.
Nekoč se je zagledal v lepo učiteljico Ano, ki ji je posvetil balado Anka. Ob ljubezni se je zavedel svojega stanu, Aškerc ‒ duhovnik se je moral ljubezni do ženske odpovedati, Aškerc kot pesnik pa je po ljubezni vse bolj hrepenel. Odločil se je odpovedati osebni sreči, ne pa pesniškemu poklicu.
V središču njegovih pesnitev so svetovno-nazorske epske pesnitve, kjer je Aškerc iskal odgovore na vprašanja, s katerimi se muči človeštvo (npr. socialne razlike, bistvo človeka …). V nacionalno poezijo je vpeljal motive iz klasične antike, kakor tudi iz zgodovine drugih narodov, iz slovenske zgodovine pa motive turških upadov, ustoličevanja knezov na Gosposvetskem polju, kmečkih uporov, celjskih grofov, Kralja Matjaža, Matije Gubca, Ljudevita Posavskega. Pesnil je o motivih vaškega življenja, domovinski, socialni in ljubezenski tematiki. Zanimali so ga tudi motivi protestantizma, orientalski motivi, junaški motivi, kritika razkošne duhovščine, satire, motivi narave.
Pisal je celo o protestantizmu in čeprav je bil katoliški duhovnik, je imel o reformaciji dobro mnenje. Cenil je njihov odnos do ljudi in željo po izobrazbi le-teh. Tako v svojih pesmih ne omenja zgolj Primoža Trubarja, ampak tudi manj znane protestante.
Na Aškerčevi domačiji, ki nudi vpogled v življenje in delo slovenskega pesnika balad in romanc, bo na ta dan, 9. januarja ob 17.00, otvoritev Aškerčevega leta. Gost večera bo Tone Partljič - pisatelj, dramatik, mojster komedije in prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo.
