Page 29 - LaskiBilten_st89_NR
P. 29

LITERARNI KOTIČEK






                  V NARAVI


                    Dobrota gozda
                  z zelenimi jasami.

                     Vrhovi gora
                  in nebo nad njimi.                                                                     SOBOTA

                   Korak obstane,                            BREZPOTJE                                    Ko sobota iz
                     oči strmijo.                                                                        tedna pogleda,
                                                          Ob jutranji zori lepega dne                     mami doma
                  Čudežna narava –                     mi pride na misel ciljne gore ime.                se loti nereda.
                      je to bog?                        In tako v mraku, po brezpotju,
                                                              skozi zelene trave,                        Sesalec, metla

                  Dan je poln lepote,                     mimo skal, razcvetelih rož,                      in brisača,
                svetlobe zlatega sonca                     za kriki osamljenih ptic,                        ta dan so
                  in dehtečega zraka.                       se dvigam zardelih lic.                       njena igrača.

                    Le sebe čutim,                      Brez oznak, po neshojeni poti,                    Le kdo slišal
                  mir in vonj narave.                      misli mi nihče ne zmoti.                       mile bi ptice,
                                                        Skladno z mislijo gre moj korak,                   ko sesalec
                 Poslušam šum čebel,                        zdaj hitro, zdaj počasi,                     čisti stopnice?
                  hladen vir potoka                   že zdavnaj so za mano s polja klasi,
                in drobnih ptic napev.                kar prehitro je pred mano cilja znak.             Kdo pomagal bi
                                                                                                         pajka mi skriti,
                  Vse rože minulosti                            Po brezpotju,                           da ga mami ne bi
                     so moj dom                            skozi borovcev podrast,                       z metlo po riti?
                in nekdanjosti vrnitev.                     hitim kot že tolikokrat,
                                                                  v mrak ...                          Saj mami je kot stroj,
                               Pavla Rovan,                                                           ki ima nove baterije,
         Pozabljeni listi (pesniška zbirka), 1983                                                        cb  kakor ura,
                                                                                                    ki urar jo na novo navije.

                                                                                                      Ko pa očka iz kuhinje
                                                                                                       oznanil bo »kosilo«,
                                                          JUTRO NA HUMU                                 takrat mamico bo

                                                                                                     čiščenje povsem minilo.
                                                 Zjutraj odideš v hrib in gledaš sonce, ki vzhaja.
                                             Čudovito je, a tako svetlo, da ga ne moreš dolgo gledati.    Pri hiši bosta
                                                     Obrneš se in gledaš, kako jutranje barve              red in mir,
              POMLADNI DIH                           počasi prižigajo vzhodno stran dreves,                na mizi pa
                                                             dokler ne vzplamtijo.                      pomfri krompir
                                                           Koža se ti naježi od lepote.
               Cvetovi pomladnih let …                       Svet se znova poraja.
                Da bi še enkrat z njimi                                                                              cb  pa meso, solata
                 stopala čez poljane!                                                                in na koncu še sladica,
                                                                                                       najboljša babičina
                                                                                                         orehova potica.
                    Oči pomladi,
                   luči svetlobe …
                                                                                                         Potem pa le še
                                                                                                       kužka na povodec
                    Prsi se dvigajo,
                  drhte, noge hitijo                                                                    in še ene sobote
                      prek poti                                                                          spet bo konec.
              in prek mostu hrepenenja –
                    v ljubezni čas.                                                                           Hermina Palčnik

    Foto: Mojca Vrbnjak  Pozabljeni listi (pesniška zbirka), 1983
                               Pavla Rovan,








                                                                                                                           29
   24   25   26   27   28   29   30   31   32   33   34